Izgubljeni Slovenec

Pred letom se je prvič izgubil Slovenec. Ime mu je Tomaž Humar, in izgubil se je na nekem hribu v daljnem Pakistanu. Vsa Slovenija je molila zanj, Rupel in Drnovšek sta pošiljala zaskrbljene prošnje vsaki državi, ki je dovolj premožna, da si lahko privošči helikopter, Humar je v tisti svoji ledeni luknji koval brilijantne človekoljubne zamisli o pediatrični kliniki, POP-tv je služil denarce še pred pričetkom Bara, Pakistanci in Slovenci smo se za par tednov pobratili - pa še preživel je na koncu.

To leto se je nek Slovenec že drugič izgubil. In kot po naključju si ta Slovenec deli ime z lanskoletnim izgubljenčkom - oba, Tomaž HUmar in Tom Križnar sta bila dovolj nejeverna Tomaža, da nista verjela, da je v Sloveniji najlepše. A tokrat se ni odpravil v Sudan noben helikopter, Drnovšek se še kar bebavo smehlja, Rupel pa se je odločil, da bo kot zunanji misniter najbolje posredoval tako, da je poslal svojemu strankarskemu kolegu Jerovšku pismo.
Super. Križnar je v Sudanu, Rupel pa v štabu svoje stanke piše pisma, namenjena na štab svoje stranke.

Morda nam lahko Rulov odziv (tako kot tudi odziv celotne slovenske javnosti) najbolje razloži parafraza Oscarja Wildea:

Izgubiti enega Slovenca je tragedija, izgubiti dva je dolgočasno.