Saturday, January 13, 2007

Sproščena naivnost VS nova vulgarnost

Spoštovane dame in gospoda!

V neizmerno čast mi je da Vam lahko predstavim ekskluzivni Platonov dialog za katerega so še do pred kratkim mislili, da ne pripada temu velikemu atencu.
Danes, ko so stilometrične analize potrdile avtorstvo, lahko z vso gotovostjo govorimo o šestintridesetemu dialogu. Glavni osebi dialoga sta Janzenid in Gregaklit, do nedavnega še zanemarjeni figuri antične misli, katerih monumentalni prispevek h tradiciji zahodne misli je sedaj nedvomno potrjen. Navkljub relativni kratkosti, je dialog nasičen z idejami, ki bodo interprete zaposlovale še nadaljnjih nekaj stoletij. Dramska struktura dialoga je prepojena s permanentnim suspenzom, dodatno dramsko napetost pa ustvarja kraj dogajanja, ki je Postonjska jama. Da, prav ste prebrali. Najnovejše analize namreč potrjujejo staro, t.i. kranjsko hipotezo, da namreč znamenita prispodoba votline izvira iz Platonove travmatske izkušnje v otroštvu. Še kot mladostnik je Platon skupaj z najboljšim prijateljem Diogenom, v sodu odplul proti severu, kjer sta se nekaj časa potepala tudi po naših krajih. Na enem od teh potepov je šaljivi Diogen porinil Platona v Postonjsko jamo, od tod tudi znamenite besede, ki se sicer napačno pripisujejo Sokratu: Vidim, da nič ne vidim!(op.p.). Kot se rado reče, je ostalo zgodovina.

A, vrnimo se k vsebinski razgrnitvi dialoga. Janzenid in Gregaklit se kot bi dejali danes, po prekrokani noči zbudita v jami. Prve strani dialoga zavzema obravnava morale v klasičnem smislu, oziroma natančneje rečeno soočenje z moralnim mačkom. V tem delu dialoga lahko zasledimo finneganovske elemente, a s skorajšnjo gotovostjo lahko trdimo, da Platon v tem času še ni bil seznanjen s Joyceovim romanom ter da sta neodvisno drug od drugega razvila podoben literarni žaner.
Dialog postane kompleksnejši, ko glavna protagonista začneta problematizirati etično dolžnost svojih sinočnjih pivcev v odnosu do njune odvržbe v jamo(na tem mestu gre nemara za to, da Platon racionalizira svojo nezgodo). Gre za čudovito dramsko napetost vpeto v obojestransko elenktiko. V nadaljevanju smo lahko priča bolj ontološkemu ekskurzu.
Medtem, ko Gregaklit zagovarja tezo, da je narava vsega političnega alkohol in obenem poudarja, da istega vina ne moreš dvakrat spiti, mu Janzenid vehementno naprotuje, češ, da je alkohol eno, neprekinjeno, nenastalo, neminljivo, celovito in brezčasno. Gregaklit zagovarja tezo, da je potrebna sproščena naivnost, ter da se lahko šele potem nadejamo, da bomo iz istega kozarca pili dvakrat. Janzenid pa po drugi strani trdi, da je, če nam želva ukrade vino, situacija tako ali tako brezupna saj je ne bomo nikoli ujeli, ter da nam preostane zgolj še nova vulgarnost.

Dialog se zaključi v aporiji in s hudo obliko delirium tremensa. V epilogu pa smo priča klasični intervenciji v stilu deux ex machine.

Janzenid: Vino, mrak, bakle, bakanalije, Dionz, kitara, želva, piti in biti je isto...
Gregaklit: Tele teče nič ne reče, zdravljica je oče vseh stvari...
J: Stari, kje sva?
G: Nimam pojma, sam nekam temno je
J: Pizda, zihr so naju spet uni kreteni vrgl v jamo, mamico jim!
G: Sej ni treba bit tolk vulgaren, najbrž so mel že dober razlog, sicer pa, a se ti kej spomneš kaj smo učeri delal
J: Ma, boli me kurac, s takim naivnežem kot si ti se človeku itak lahko vsega vraga pripeti. Drgač pa mislm, da sem spet pošiljal goloba pismonošo svoji bivši, fak spet mam moralca.
G: Madona, bi mi zdele pasu en glaž, glavo mam k kamnolom...
J: Ma jez pa ne vem, una želvja juha v kombinaciji z vinom mi je nardila prav štalo v želodcu
G: Ti pa tvoje želve, dej reč unmu Zenonu nej jih neha futrat, ker je zanč ena clo Ahila prehitela
J: Ma, ko te jebe
G: Can't we just get along?

Na tem mestu je besedilo pokvarjeno, po vsej verjetnosti je papirus politi z vinom.
Kolikor nam je zaenkrat uspelo razbrati, se dialog zaključi s Sokratom, ki ga ostala druščina po škripcu spusti v jamo, da reši prijatelja iz njune zablode.
Rajanje se nato nadaljuje pozno v noč.

Thursday, September 07, 2006

Communism is fun!

Kot vidite je biti šef Rusije vedno in:


Soviet cola:
http://www.youtube.com/watch?v=0fhW3almQCw

Revolucionarni kviz:
http://www.youtube.com/watch?v=dr1ot7FN4AI

It's communist monopoly!
http://www.youtube.com/watch?v=yfIpnd7wN8o




Za tiste, ki vam raziskovanje politične zgodovine ni v pretirano veselje obenem pa vas zanimajo fundamentalna ideološka navzkrižja blokovskega spopada za časa hladne vojne, pa je obvezen ogled sledečega:

http://www.youtube.com/results?search_type=search_videos&search_sort=relevance&search_query=Sea-Lab_Red+Dawn&search=Search

Friday, August 25, 2006

Spor planetarnih razsežnosti

V rimski mitologiji je bil Pluton bog podzemlja. Ker ima človeštvo rado, da je podzemlje kar najdlje od zemlje, je zalučalo Pluton na obrobje osončja: zdaj se je izkazalo, da še Planet ni. Modri bradati možje v belih haljah so se namreč zedinili, da je Pluton vseskozi bil deležen časti, ki si je v resnici ni zaslužil. Zdaj so ga poklicali pred vrhovno sodišče znanosti in mu dejali: "Pluton, niste več planet". Od zdaj bomo ljudje na nek magičen način gledali na Pluton nekoliko drugače - kot na nekega nebodigatreba, pritepenca, ki se je po pomoti uvrstil v izbrano četo našega osončja.
Zadeva ima tudi politično razsežnost: Američani se jezijo, češ da je bil Pluton edini planet, ki ga je odkril Američan, zato bi se spodobilo, da ga obdržimo v panteonu neba. Zdaj bo ubogi možakar, ki se je zapisal v zgodovino kot odkritelj Plutona, znan kot odkritelj škratjega planeta, in pod besedno zvezo "Planet America" se bo človeštvo vedno spomnilo tistega nepovabljenega pritlikavca na robu osončja.

A v resnici se Pluton prav nič ne meni za dognanja znanosti: še kar kroži svojo večno pot okoli Sonca in mirno je preslišal ponižne prošnje Američanov, da bi vsaj za trenutek sijal mogočneje.

Saturday, August 19, 2006

Transplantacija


V teh dneh skozi slovenska srca veje ponosen patriotski duh, praznujemo namreč priključitev Prekmurja! Madžarska manjšina nad tem sicer ni pretirano navdušena, a je že tako, da zgodovine ne pišejo poraženci- tovariš Trocki se sicer ne bi strinjal, a kdo ga danes sploh še bere?
Moram priznati, da v Prekmurju še nisem bil, zato je tole izvajanje tipični primer arm-chair antropologije- gre za salonski tip antropologije, ki teoretizira iz udobnosti svojega naslonjača, sistem vednosti pa gradi na razvejani mreži popotnikov, misijonarjev, kolonialne gospode itd. skratka armadi tepčkov, ki so dejansko odšli in se izpostavljali tečnostim malarije, čebljanju domorodcev... ter vse to pridno beležili in pošiljali svojemu gospodarju v London, ta pa jih je nemara blagovolil omeniti v svoji naslednji izdaji. No v bistvu sam nimam niti svojih misionarjev, ki bi mi povedali kaj se godi tam gori, zato mi ostaja čista špekulacija. Vseeno pa sem prišel do določenih zanimivih ugotovitev. Slovenci smo čez zgodovino vedno znova hrepeneli po Koroški, Trstu, Gorici itd. skratka odvzeti nam družinski srebernini, za Prekmurje pa se nam je milo rečeno jebalo. Kot Srbi pravijo za Makedonce: To so oni koji malo makedonstvujejo... in jim so to očetovsko potezo odvzemajo pravico do lastenega naroda. Tako se zdi, da so Prekmurci tisti, ki malo slovenstvujejo. A stvar vseeno ni tako enoznačna želja po matici gor ali dol, vsakdo, ki je kdaj prisostvoval kolinam nam zna povedati, da kura po giljotiniranju še nekaj časa brezglavo teka naokrog, sčasoma pa se le umiri in izdihne svojo kosmato dušo. To, da bi kura živela brez glave več stoletij, ali še huje, da je sploh ne bi imela- tega pa ni doživel še nihče, razen nekega malega naroda v popku Evrope. Prav zato se je morala zgoditi priključetev Prekmurja nekako diskretno in čez noč. Kdo pa se še rad hvali s tem, da je brez glave?
Čudi pa me še nekaj drugega, navkljub temu, da smo glavo dobili se velja vprašati, če je bil to fair trade. Vsaka transplantacija (tudi glave) je v osnovi menjava obolelega tkiva, organa ipd. z zdravim. Predvsem pa je važno načelo istosti, jetra za jetra, ledvica za ledvica, ni namreč v praksi, da vam bi kirurg namesto ledvic inštaliral dodaten meter čreva- zgolj zato, ker ste mu pred operacijo izrazili globoko solidariziranje s prežvekovalci.
Kakorkoli že, Slovenci moramo biti zmeraj posebni- v našem primeru je madžarska rit postala slovenska glava.

Friday, August 18, 2006

Izgubljeni Slovenec

Pred letom se je prvič izgubil Slovenec. Ime mu je Tomaž Humar, in izgubil se je na nekem hribu v daljnem Pakistanu. Vsa Slovenija je molila zanj, Rupel in Drnovšek sta pošiljala zaskrbljene prošnje vsaki državi, ki je dovolj premožna, da si lahko privošči helikopter, Humar je v tisti svoji ledeni luknji koval brilijantne človekoljubne zamisli o pediatrični kliniki, POP-tv je služil denarce še pred pričetkom Bara, Pakistanci in Slovenci smo se za par tednov pobratili - pa še preživel je na koncu.

To leto se je nek Slovenec že drugič izgubil. In kot po naključju si ta Slovenec deli ime z lanskoletnim izgubljenčkom - oba, Tomaž HUmar in Tom Križnar sta bila dovolj nejeverna Tomaža, da nista verjela, da je v Sloveniji najlepše. A tokrat se ni odpravil v Sudan noben helikopter, Drnovšek se še kar bebavo smehlja, Rupel pa se je odločil, da bo kot zunanji misniter najbolje posredoval tako, da je poslal svojemu strankarskemu kolegu Jerovšku pismo.
Super. Križnar je v Sudanu, Rupel pa v štabu svoje stanke piše pisma, namenjena na štab svoje stranke.

Morda nam lahko Rulov odziv (tako kot tudi odziv celotne slovenske javnosti) najbolje razloži parafraza Oscarja Wildea:

Izgubiti enega Slovenca je tragedija, izgubiti dva je dolgočasno.

Saturday, August 12, 2006

Napad ponorelih paradižnikov

Prvo dejstvo: pred kakšnim mesecem in pol je vso zelenjavojedo Srbijo pretresla novica, da po državi razsaja pošiljka zastrupljenih grških paradižnikov.

Drugo dejstvo: pred recimo mesecem so nekje na jugu Italije našli farmo, na kateri so bili poljski državljani bili prislijeni delati v suženjskih razmerjih. Pod budnih očesom oboroženih čuvajev so delali na poljih po dvanajst ur na dan.
Obirali so paradižnik.

Tretje dejstvo: nek četrtek, pred kakšnimi tremi meseci, sem prišel domov - malce postrani - ter si po stari dobri navadi ob spremljavi Doorsov pričel kuhati špagete.
Privoščil sem si paradižnikovo omako. Ko se je omaka že grela, sem od strani opazil, da je dobila nekakšen čuden zlat lesk. Kakor da bi bila pokvarjena.

Špagete sem - z omako vred - vseeno pojedel. Naslednji dan sem bil povsem v redu.

(ti trije dogodki se mi zdijo na skrivnosten in nespoznaten način povezani med seboj)

Četrto dejstvo: pred kakšnimi dvajsetimi leti je bil posnet eden izmed najbolj nenavadnih filmov, Napad ponorelih paradižnikov. Že od takrat spremljam vse dejavnosti paradižnikov s povečano mero sumničavosti.

Monday, July 03, 2006

Radio Erevan


Tole sem odkril med surfanjem po spletni strani Krtače, dodal pa sem še par fotk, ki pašejo v kontekst;)

Radio Erevan ali Armenski radio je sinonim za zvrst šal, ki so bile v drugi polovici 20. stoletja zelo priljubljene v nekdanji Sovjetski zvezi in ostalih komunističnih državah vzhodnega bloka, tudi v Sloveniji.
Te šale zvrsti vprašanje - odgovor domnevno izvirajo iz oddaje "Vprašanja & odgovori" Radia Armenija.

Tipična oblika šale je bila:

Vprašanje Radiu Erevan: "<...>"

Odgovor Radia Erevan (ali krajše Radio Erevan): "<...>". pri čemer za nekakšen zaščitni znak velja začetek odgovora: "Načeloma da/ne, vendar...".

Zunaj Sovjetske zveze so bile znane predvsem politične šale, medtem ko so v Sovjetski zvezi "pokrivale" tudi druga področja, npr. problemi s taščo, spolnost, nacionalni stereotipi itd.

Primer tipične šale Radia Erevan:

Vprašanje Radiu Erevan: Ali drži, da je Ivan Ivanovič Ivanov iz Moskve na tomboli zadel avtomobil?

Radio Erevan:
Načelno da, vendar:
- to ni bil Ivan Ivanovič Ivanov, temveč Aleksander Aleksandrovič Aleksandrov;
- ni bil iz Moskve, temveč iz Odese;
- tisto ni bil avto, ampak kolo;
- ni ga zadel na tomboli, temveč so mu ga ukradli.


Evo jih še nekaj:

* Vpr.: Ali drži, da v Sovjetski zvezi velja enaka stopnja svobode govora kot v ZDA?
* Odg.: Načelno da. V ZDA se lahko postaviš pred Washingtonov spomenik v Washingtonu, vpiješ "dol z Bushom", pa boš ostal nekaznovan. V Sovjetski zvezi lahko na moskovskem Rdečem trgu vpiješ "dol z Bushom", pa boš ravno tako ostal nekaznovan.

* Vpr.: Ali drži, da je pesnik Majakovski naredil samomor?
* Odg.: Drži, in znane so tudi njegove zadnje besede: "Ne streljajte, tovariši!"

* Vpr.: Ali je kakšna razlika med kapitalizmom in komunizmom?
* Odg.: Načelno da. V kapitalizmu človek izkorišča človeka, v komunizmu je obratno.

* Vpr.: Zakaj na tržišču ni moke?
* Odg.: Ker so jo začeli dodajati kruhu.

* Vpr.: Ali drži, da v Sovjetski zvezi ljudje ne potrebujejo sterea?
* Odg.: Načelno da. Natanko isto stvar se da slišati z vseh strani.

* Vpr.: Ali drži, da so pogoji v naših delovnih taboriščih odlični?
* Odg.: Načelno da. Pred petimi leti eden od poslušalcev ni bil prepričan v to, pa se je odločil zadevo raziskati. Kaže, da mu je tam tako všeč, da se še vedno ni vrnil.

* Vpr.: Ali pod komunizmom še vedno ne bomo imeli denarja?
* Odg.: Ne, v nobenem smislu.

* Vpr.: Ali lahko atomska bomba uniči naše mesto Erevan s sijajnimi zgradbami in prelepimi parki?
* Odg.: Načelno da. Vendar je Moskva mnogo lepše mesto.

* Vpr.: Kaj je kaos?
* Odg.: Na vprašanja o gospodarstvu ne odgovarjamo.

* Vpr.: Kdo je kozmopolitanec?
* Odg.: Politični odposlanec kozmonavtov.

* Vpr.: Ali lahko povprečen sovjetski državljan kupi volgo?
* Odg.: Načelno da. Samo kaj mu bo toliko vode?

* Vpr.: Ali drži, da ima vsak prebivalec ZDA svoj avto?
* Odg.: Načelno da. Zato pa ima pri nas vsak svoj parkirni prostor.

* Vpr.: Drži, da sta Adam in Eva bila prva socialistična človeka?
* Odg.: Načelno da. Ničesar nista imela za obleči, živela sta od tistega, kar sta lahko sama pridelala, nista imela stanovanja. Kljub temu sta verjela, da živita v raju.

* Vpr.: Ali drži, da je Madžarska največja evropska država?
* Odg.: Načelno da. Rdeča armada se je po posegu leta 1956 začela umikati iz te države, pa še do danes ni dosegla njenih meja.

* Vpr.: Ali drži, da je kapitalizem ekspresni vlak, ki drvi naravnost v prepad?
* Odg.: Načelno da. Ampak se trudimo, da bi ga prehiteli.

* Vpr.: Ali bi se dalo v Švici uvesti socializem?
* Odg.: Načelno da, vendar bi bilo škoda.

Vprašanje za Radio Erevan: Ali drži, da so Čehi poklicali na pomoč našo vojsko?
Odgovor: Da. Poziv iz leta 1939 je leta 1968 končno naletel na pozitiven odgovor.

Vprašanje za Radio Erevan: Ali obstaja marksistično-leninistična definicija avtomobila?
Odgovor: Načeloma da. Avtomobil je prevozno sredstvo na štirih kolesih, v katerem se delovno ljudstvo vozi preko svojih svobodno izvoljenih zastopnikov.

Vprašanje za Radio Erevan: Tovariš urednik, ali drži, da imajo tudi Američani palčke.
Odgovor: Načeloma da. Vendar so ruski večji.

Vprašanje za Radio Erevan: Pri nas so najprej odpustili delavca, ki je vedno zamujal v službo. Razlog: hotel je sabotirati produkcijo. Pred nedavnim je bil odpuščen sodelavec, ki je na delo vedno prihajal prezgodaj. Med razlogi je naveden “sum industrijske špionaže”. Toda zakaj je moral oditi tudi moj prijatelj Igor, ki je bil vedno do minute točen.
Odgovor: Imel je zahodnjaško uro.

Vprašanje za Radio Erevan: Je pri nas res več humorja kot drugod?
Odgovor: Načeloma da. Vendar ga mi tudi bolj potrebujemo.

Vprašanje za Radio Erevan: Ali drži, da je razprodana že vsa najnovejša modna kolekcija moskovskih modnih hiš?
Odgovor: Načeloma da. Moskovski filmski studio je potreboval kostume za snemanje novega historičnega filma.

Ali je bela knjiga zares bela?

Pred kratkim je ministrstvo za zunanje zadeve v sodelovanju z Novo revijo izdalo Belo knjigo o ne prav zglednih medsosedskih odnosih s Hrvaško. Vse lepo in prav, bil je že čas, da spravimo naš gnev na papir. A zadeva se zaplete že v izhodišču: kot je lepo razvidno na dokazni fotografiji, knjiga kljub naslovu, ki bralca prepričuje, da gre belo stvar, ni bela, temveč očitno indigo modre barve.


















Seveda se postavi vprašanje: ali gre nemara za kakšno pomoto? Ali je novorevijaškim tiskarjem zmanjkalo bele barve? Pazljivemu sopotniku slovenskega založniškega dogajanja ni ušla zanimiva podrobnost - pred kratkim je izšla neka druga knjiga o Hrvatih, ki pa je - kot je lepo razvidno na spodnji fotografiji - dejansko bela:























Torej je na delu nekakšna premestitev: z modro barvo so izdajatelji Bele knjige namignili, da to ni prava Bela knjiga, ter da moramo pravi slovenski pogled na Hrvate iskati nekje drugje. Šele Hrvati v luči zgodovinske resnice, knjiga, napisana spod peresa srbskega skrajneža (med drugim v njej zvemo, da vsakih deset let Hrvati ubijejo milijon Srbov) in pospremljena s predgovorom Jelinčiča, ki ne slovi ravno po dobrih sosedskih čustvih, šele TA knjiga je tista "ta prava" Bela knjiga.