Spor planetarnih razsežnosti

V rimski mitologiji je bil Pluton bog podzemlja. Ker ima človeštvo rado, da je podzemlje kar najdlje od zemlje, je zalučalo Pluton na obrobje osončja: zdaj se je izkazalo, da še Planet ni. Modri bradati možje v belih haljah so se namreč zedinili, da je Pluton vseskozi bil deležen časti, ki si je v resnici ni zaslužil. Zdaj so ga poklicali pred vrhovno sodišče znanosti in mu dejali: "Pluton, niste več planet". Od zdaj bomo ljudje na nek magičen način gledali na Pluton nekoliko drugače - kot na nekega nebodigatreba, pritepenca, ki se je po pomoti uvrstil v izbrano četo našega osončja.
Zadeva ima tudi politično razsežnost: Američani se jezijo, češ da je bil Pluton edini planet, ki ga je odkril Američan, zato bi se spodobilo, da ga obdržimo v panteonu neba. Zdaj bo ubogi možakar, ki se je zapisal v zgodovino kot odkritelj Plutona, znan kot odkritelj škratjega planeta, in pod besedno zvezo "Planet America" se bo človeštvo vedno spomnilo tistega nepovabljenega pritlikavca na robu osončja.

A v resnici se Pluton prav nič ne meni za dognanja znanosti: še kar kroži svojo večno pot okoli Sonca in mirno je preslišal ponižne prošnje Američanov, da bi vsaj za trenutek sijal mogočneje.