Sproščena naivnost VS nova vulgarnost
Spoštovane dame in gospoda!
V neizmerno čast mi je da Vam lahko predstavim ekskluzivni Platonov dialog za katerega so še do pred kratkim mislili, da ne pripada temu velikemu atencu.
Danes, ko so stilometrične analize potrdile avtorstvo, lahko z vso gotovostjo govorimo o šestintridesetemu dialogu. Glavni osebi dialoga sta Janzenid in Gregaklit, do nedavnega še zanemarjeni figuri antične misli, katerih monumentalni prispevek h tradiciji zahodne misli je sedaj nedvomno potrjen. Navkljub relativni kratkosti, je dialog nasičen z idejami, ki bodo interprete zaposlovale še nadaljnjih nekaj stoletij. Dramska struktura dialoga je prepojena s permanentnim suspenzom, dodatno dramsko napetost pa ustvarja kraj dogajanja, ki je Postonjska jama. Da, prav ste prebrali. Najnovejše analize namreč potrjujejo staro, t.i. kranjsko hipotezo, da namreč znamenita prispodoba votline izvira iz Platonove travmatske izkušnje v otroštvu. Še kot mladostnik je Platon skupaj z najboljšim prijateljem Diogenom, v sodu odplul proti severu, kjer sta se nekaj časa potepala tudi po naših krajih. Na enem od teh potepov je šaljivi Diogen porinil Platona v Postonjsko jamo, od tod tudi znamenite besede, ki se sicer napačno pripisujejo Sokratu: Vidim, da nič ne vidim!(op.p.). Kot se rado reče, je ostalo zgodovina.
A, vrnimo se k vsebinski razgrnitvi dialoga. Janzenid in Gregaklit se kot bi dejali danes, po prekrokani noči zbudita v jami. Prve strani dialoga zavzema obravnava morale v klasičnem smislu, oziroma natančneje rečeno soočenje z moralnim mačkom. V tem delu dialoga lahko zasledimo finneganovske elemente, a s skorajšnjo gotovostjo lahko trdimo, da Platon v tem času še ni bil seznanjen s Joyceovim romanom ter da sta neodvisno drug od drugega razvila podoben literarni žaner.
Dialog postane kompleksnejši, ko glavna protagonista začneta problematizirati etično dolžnost svojih sinočnjih pivcev v odnosu do njune odvržbe v jamo(na tem mestu gre nemara za to, da Platon racionalizira svojo nezgodo). Gre za čudovito dramsko napetost vpeto v obojestransko elenktiko. V nadaljevanju smo lahko priča bolj ontološkemu ekskurzu.
Medtem, ko Gregaklit zagovarja tezo, da je narava vsega političnega alkohol in obenem poudarja, da istega vina ne moreš dvakrat spiti, mu Janzenid vehementno naprotuje, češ, da je alkohol eno, neprekinjeno, nenastalo, neminljivo, celovito in brezčasno. Gregaklit zagovarja tezo, da je potrebna sproščena naivnost, ter da se lahko šele potem nadejamo, da bomo iz istega kozarca pili dvakrat. Janzenid pa po drugi strani trdi, da je, če nam želva ukrade vino, situacija tako ali tako brezupna saj je ne bomo nikoli ujeli, ter da nam preostane zgolj še nova vulgarnost.
Dialog se zaključi v aporiji in s hudo obliko delirium tremensa. V epilogu pa smo priča klasični intervenciji v stilu deux ex machine.
Janzenid: Vino, mrak, bakle, bakanalije, Dionz, kitara, želva, piti in biti je isto...
Gregaklit: Tele teče nič ne reče, zdravljica je oče vseh stvari...
J: Stari, kje sva?
G: Nimam pojma, sam nekam temno je
J: Pizda, zihr so naju spet uni kreteni vrgl v jamo, mamico jim!
G: Sej ni treba bit tolk vulgaren, najbrž so mel že dober razlog, sicer pa, a se ti kej spomneš kaj smo učeri delal
J: Ma, boli me kurac, s takim naivnežem kot si ti se človeku itak lahko vsega vraga pripeti. Drgač pa mislm, da sem spet pošiljal goloba pismonošo svoji bivši, fak spet mam moralca.
G: Madona, bi mi zdele pasu en glaž, glavo mam k kamnolom...
J: Ma jez pa ne vem, una želvja juha v kombinaciji z vinom mi je nardila prav štalo v želodcu
G: Ti pa tvoje želve, dej reč unmu Zenonu nej jih neha futrat, ker je zanč ena clo Ahila prehitela
J: Ma, ko te jebe
G: Can't we just get along?
Na tem mestu je besedilo pokvarjeno, po vsej verjetnosti je papirus politi z vinom.
Kolikor nam je zaenkrat uspelo razbrati, se dialog zaključi s Sokratom, ki ga ostala druščina po škripcu spusti v jamo, da reši prijatelja iz njune zablode.
Rajanje se nato nadaljuje pozno v noč.
V neizmerno čast mi je da Vam lahko predstavim ekskluzivni Platonov dialog za katerega so še do pred kratkim mislili, da ne pripada temu velikemu atencu.
Danes, ko so stilometrične analize potrdile avtorstvo, lahko z vso gotovostjo govorimo o šestintridesetemu dialogu. Glavni osebi dialoga sta Janzenid in Gregaklit, do nedavnega še zanemarjeni figuri antične misli, katerih monumentalni prispevek h tradiciji zahodne misli je sedaj nedvomno potrjen. Navkljub relativni kratkosti, je dialog nasičen z idejami, ki bodo interprete zaposlovale še nadaljnjih nekaj stoletij. Dramska struktura dialoga je prepojena s permanentnim suspenzom, dodatno dramsko napetost pa ustvarja kraj dogajanja, ki je Postonjska jama. Da, prav ste prebrali. Najnovejše analize namreč potrjujejo staro, t.i. kranjsko hipotezo, da namreč znamenita prispodoba votline izvira iz Platonove travmatske izkušnje v otroštvu. Še kot mladostnik je Platon skupaj z najboljšim prijateljem Diogenom, v sodu odplul proti severu, kjer sta se nekaj časa potepala tudi po naših krajih. Na enem od teh potepov je šaljivi Diogen porinil Platona v Postonjsko jamo, od tod tudi znamenite besede, ki se sicer napačno pripisujejo Sokratu: Vidim, da nič ne vidim!(op.p.). Kot se rado reče, je ostalo zgodovina.
A, vrnimo se k vsebinski razgrnitvi dialoga. Janzenid in Gregaklit se kot bi dejali danes, po prekrokani noči zbudita v jami. Prve strani dialoga zavzema obravnava morale v klasičnem smislu, oziroma natančneje rečeno soočenje z moralnim mačkom. V tem delu dialoga lahko zasledimo finneganovske elemente, a s skorajšnjo gotovostjo lahko trdimo, da Platon v tem času še ni bil seznanjen s Joyceovim romanom ter da sta neodvisno drug od drugega razvila podoben literarni žaner.
Dialog postane kompleksnejši, ko glavna protagonista začneta problematizirati etično dolžnost svojih sinočnjih pivcev v odnosu do njune odvržbe v jamo(na tem mestu gre nemara za to, da Platon racionalizira svojo nezgodo). Gre za čudovito dramsko napetost vpeto v obojestransko elenktiko. V nadaljevanju smo lahko priča bolj ontološkemu ekskurzu.
Medtem, ko Gregaklit zagovarja tezo, da je narava vsega političnega alkohol in obenem poudarja, da istega vina ne moreš dvakrat spiti, mu Janzenid vehementno naprotuje, češ, da je alkohol eno, neprekinjeno, nenastalo, neminljivo, celovito in brezčasno. Gregaklit zagovarja tezo, da je potrebna sproščena naivnost, ter da se lahko šele potem nadejamo, da bomo iz istega kozarca pili dvakrat. Janzenid pa po drugi strani trdi, da je, če nam želva ukrade vino, situacija tako ali tako brezupna saj je ne bomo nikoli ujeli, ter da nam preostane zgolj še nova vulgarnost.
Dialog se zaključi v aporiji in s hudo obliko delirium tremensa. V epilogu pa smo priča klasični intervenciji v stilu deux ex machine.
Janzenid: Vino, mrak, bakle, bakanalije, Dionz, kitara, želva, piti in biti je isto...
Gregaklit: Tele teče nič ne reče, zdravljica je oče vseh stvari...
J: Stari, kje sva?
G: Nimam pojma, sam nekam temno je
J: Pizda, zihr so naju spet uni kreteni vrgl v jamo, mamico jim!
G: Sej ni treba bit tolk vulgaren, najbrž so mel že dober razlog, sicer pa, a se ti kej spomneš kaj smo učeri delal
J: Ma, boli me kurac, s takim naivnežem kot si ti se človeku itak lahko vsega vraga pripeti. Drgač pa mislm, da sem spet pošiljal goloba pismonošo svoji bivši, fak spet mam moralca.
G: Madona, bi mi zdele pasu en glaž, glavo mam k kamnolom...
J: Ma jez pa ne vem, una želvja juha v kombinaciji z vinom mi je nardila prav štalo v želodcu
G: Ti pa tvoje želve, dej reč unmu Zenonu nej jih neha futrat, ker je zanč ena clo Ahila prehitela
J: Ma, ko te jebe
G: Can't we just get along?
Na tem mestu je besedilo pokvarjeno, po vsej verjetnosti je papirus politi z vinom.
Kolikor nam je zaenkrat uspelo razbrati, se dialog zaključi s Sokratom, ki ga ostala druščina po škripcu spusti v jamo, da reši prijatelja iz njune zablode.
Rajanje se nato nadaljuje pozno v noč.
posted by Koba at 4:03 PM
0 comments
