Friday, August 25, 2006

Spor planetarnih razsežnosti

V rimski mitologiji je bil Pluton bog podzemlja. Ker ima človeštvo rado, da je podzemlje kar najdlje od zemlje, je zalučalo Pluton na obrobje osončja: zdaj se je izkazalo, da še Planet ni. Modri bradati možje v belih haljah so se namreč zedinili, da je Pluton vseskozi bil deležen časti, ki si je v resnici ni zaslužil. Zdaj so ga poklicali pred vrhovno sodišče znanosti in mu dejali: "Pluton, niste več planet". Od zdaj bomo ljudje na nek magičen način gledali na Pluton nekoliko drugače - kot na nekega nebodigatreba, pritepenca, ki se je po pomoti uvrstil v izbrano četo našega osončja.
Zadeva ima tudi politično razsežnost: Američani se jezijo, češ da je bil Pluton edini planet, ki ga je odkril Američan, zato bi se spodobilo, da ga obdržimo v panteonu neba. Zdaj bo ubogi možakar, ki se je zapisal v zgodovino kot odkritelj Plutona, znan kot odkritelj škratjega planeta, in pod besedno zvezo "Planet America" se bo človeštvo vedno spomnilo tistega nepovabljenega pritlikavca na robu osončja.

A v resnici se Pluton prav nič ne meni za dognanja znanosti: še kar kroži svojo večno pot okoli Sonca in mirno je preslišal ponižne prošnje Američanov, da bi vsaj za trenutek sijal mogočneje.

Saturday, August 19, 2006

Transplantacija


V teh dneh skozi slovenska srca veje ponosen patriotski duh, praznujemo namreč priključitev Prekmurja! Madžarska manjšina nad tem sicer ni pretirano navdušena, a je že tako, da zgodovine ne pišejo poraženci- tovariš Trocki se sicer ne bi strinjal, a kdo ga danes sploh še bere?
Moram priznati, da v Prekmurju še nisem bil, zato je tole izvajanje tipični primer arm-chair antropologije- gre za salonski tip antropologije, ki teoretizira iz udobnosti svojega naslonjača, sistem vednosti pa gradi na razvejani mreži popotnikov, misijonarjev, kolonialne gospode itd. skratka armadi tepčkov, ki so dejansko odšli in se izpostavljali tečnostim malarije, čebljanju domorodcev... ter vse to pridno beležili in pošiljali svojemu gospodarju v London, ta pa jih je nemara blagovolil omeniti v svoji naslednji izdaji. No v bistvu sam nimam niti svojih misionarjev, ki bi mi povedali kaj se godi tam gori, zato mi ostaja čista špekulacija. Vseeno pa sem prišel do določenih zanimivih ugotovitev. Slovenci smo čez zgodovino vedno znova hrepeneli po Koroški, Trstu, Gorici itd. skratka odvzeti nam družinski srebernini, za Prekmurje pa se nam je milo rečeno jebalo. Kot Srbi pravijo za Makedonce: To so oni koji malo makedonstvujejo... in jim so to očetovsko potezo odvzemajo pravico do lastenega naroda. Tako se zdi, da so Prekmurci tisti, ki malo slovenstvujejo. A stvar vseeno ni tako enoznačna želja po matici gor ali dol, vsakdo, ki je kdaj prisostvoval kolinam nam zna povedati, da kura po giljotiniranju še nekaj časa brezglavo teka naokrog, sčasoma pa se le umiri in izdihne svojo kosmato dušo. To, da bi kura živela brez glave več stoletij, ali še huje, da je sploh ne bi imela- tega pa ni doživel še nihče, razen nekega malega naroda v popku Evrope. Prav zato se je morala zgoditi priključetev Prekmurja nekako diskretno in čez noč. Kdo pa se še rad hvali s tem, da je brez glave?
Čudi pa me še nekaj drugega, navkljub temu, da smo glavo dobili se velja vprašati, če je bil to fair trade. Vsaka transplantacija (tudi glave) je v osnovi menjava obolelega tkiva, organa ipd. z zdravim. Predvsem pa je važno načelo istosti, jetra za jetra, ledvica za ledvica, ni namreč v praksi, da vam bi kirurg namesto ledvic inštaliral dodaten meter čreva- zgolj zato, ker ste mu pred operacijo izrazili globoko solidariziranje s prežvekovalci.
Kakorkoli že, Slovenci moramo biti zmeraj posebni- v našem primeru je madžarska rit postala slovenska glava.

Friday, August 18, 2006

Izgubljeni Slovenec

Pred letom se je prvič izgubil Slovenec. Ime mu je Tomaž Humar, in izgubil se je na nekem hribu v daljnem Pakistanu. Vsa Slovenija je molila zanj, Rupel in Drnovšek sta pošiljala zaskrbljene prošnje vsaki državi, ki je dovolj premožna, da si lahko privošči helikopter, Humar je v tisti svoji ledeni luknji koval brilijantne človekoljubne zamisli o pediatrični kliniki, POP-tv je služil denarce še pred pričetkom Bara, Pakistanci in Slovenci smo se za par tednov pobratili - pa še preživel je na koncu.

To leto se je nek Slovenec že drugič izgubil. In kot po naključju si ta Slovenec deli ime z lanskoletnim izgubljenčkom - oba, Tomaž HUmar in Tom Križnar sta bila dovolj nejeverna Tomaža, da nista verjela, da je v Sloveniji najlepše. A tokrat se ni odpravil v Sudan noben helikopter, Drnovšek se še kar bebavo smehlja, Rupel pa se je odločil, da bo kot zunanji misniter najbolje posredoval tako, da je poslal svojemu strankarskemu kolegu Jerovšku pismo.
Super. Križnar je v Sudanu, Rupel pa v štabu svoje stanke piše pisma, namenjena na štab svoje stranke.

Morda nam lahko Rulov odziv (tako kot tudi odziv celotne slovenske javnosti) najbolje razloži parafraza Oscarja Wildea:

Izgubiti enega Slovenca je tragedija, izgubiti dva je dolgočasno.

Saturday, August 12, 2006

Napad ponorelih paradižnikov

Prvo dejstvo: pred kakšnim mesecem in pol je vso zelenjavojedo Srbijo pretresla novica, da po državi razsaja pošiljka zastrupljenih grških paradižnikov.

Drugo dejstvo: pred recimo mesecem so nekje na jugu Italije našli farmo, na kateri so bili poljski državljani bili prislijeni delati v suženjskih razmerjih. Pod budnih očesom oboroženih čuvajev so delali na poljih po dvanajst ur na dan.
Obirali so paradižnik.

Tretje dejstvo: nek četrtek, pred kakšnimi tremi meseci, sem prišel domov - malce postrani - ter si po stari dobri navadi ob spremljavi Doorsov pričel kuhati špagete.
Privoščil sem si paradižnikovo omako. Ko se je omaka že grela, sem od strani opazil, da je dobila nekakšen čuden zlat lesk. Kakor da bi bila pokvarjena.

Špagete sem - z omako vred - vseeno pojedel. Naslednji dan sem bil povsem v redu.

(ti trije dogodki se mi zdijo na skrivnosten in nespoznaten način povezani med seboj)

Četrto dejstvo: pred kakšnimi dvajsetimi leti je bil posnet eden izmed najbolj nenavadnih filmov, Napad ponorelih paradižnikov. Že od takrat spremljam vse dejavnosti paradižnikov s povečano mero sumničavosti.